ZGODOVINA ŠKOFIJE

 

 

 

 

ZGODOVINA LAVANTINSKE OZIROMA MARIBORSKE ŠKOFIJE

Reka Drava je na slovenskih tleh skoraj tisoč let od začetka devetega stoletja do jožefinskih cerkvenih reform predstavljala mejno reko med oglejskim patriarhatom in salzburško nadškofijo. Na salzburških tleh je bila 1072 iz dediščine sv. Eme oziroma Eme Krške ustanovljena krška škofija, v trinajstem stoletju pa je takratni salzburški nadškof Eberhard II (1200−1246) ustanovil tri t. i. lastniške škofije: leta 1216 škofijo Chiemsee na Bavarskem, 1218 škofijo Seckau na Štajerskem in nazadnje leta 1228 lavantinsko škofijo s sedežem v Šent Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Ozemlje škofije, določeno šele leta 1244, je bilo skromno: župnija sv. Andraža v Labotski dolini s podružnicami, župnija Labot (Lavamünd) s podružnicami, župnija Remšnik, župnija sv. Florijana ob Laznici (Groß St. Florian) s podruž¬nicami, podružnica sv. Petra ob Lindenbergu (St. Peter im Sulmtale), kapela sv. Martina v Sulmski dolini (St. Martin im Sulmtal) in kapela v Slatinskem dolu jugozahodno od Lipnice (St. Andrä im Sausal).

 

ŠT. ANDRAŽ SEDEŽ ŠKOFIJE

 

Št. Andraž, prvotni sedež škofije

 

Škofija je prvotno obsegala svet med Labodom in Št. Andražem do Lipnice na vzhodu in na jugu do Drave med Dravogradom in Breznom oziroma Ožbaltom ob Dravi. Lavantinska škofija je bila tudi v primerjavi s krško in sekavsko skromno dotirana, škofje pa so bili odvisni od salzburškega metropolita, ki si je pridržal imenovanje, potrditev in umestitev. Da bi izboljšali svoj gmotni položaj, so lavantinski škofje opravljali še druge službe, med katerimi je bila najpomembnejša služba generalnega vikarja salzburških nadškofov na Koroškem.

Do temeljitih sprememb je prišlo v 18. stoletju, predvsem v času jožefinskih cerkvenih reform. Po regulaciji škofijskih meja je lavantinska škofija pridobila celjsko okrožje na Štajerskem in velikovško na Koroškem, medtem ko je sekavski škofiji morala odstopiti štajersko ozemlje severno od Drave. Sedež škofije je po izvedenih reformah še zmeraj ostal v Št. Andražu na Koroškem. Po večih poskusih za preselitev škofijskega sedeža je škof Anton Martin Slomšek (1800−1862) leta 1859 sedeže škofije prenesel v Maribor. S tem je škofija pridobila mariborsko okrožje na Štajerskem, velikovško pa je pripadlo krški škofiji.

 

Blaženi škof Anton Martin Slomšek

 

Škof Anton Martin Slomšek

 

Do nadaljnjih sprememb je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je lavantinska škofija poleg štajerskih župnij Apače, Kapla na Kozjaku ter Sv. Duh na Ostrem vrhu v upravo pridobila prekmurski dekaniji Murska Sobota in Lendava ter bivši celovški dekaniji Dravograd in Mežiška dolina. Po drugi svetovni vojni se je 1964 preimenovala v mariborsko-lavantinsko, dokončno so ji pripadle župnije, ki jih je po prvi svetovni vojni dobila v upravo. Za škofijo sta bila pomembna oba obiska papeža Janeza Pavla II., ki je med drugim obiskom leta 1998 škofa Antona Martina Slomška razglasil za blaženega. Na začetku tretjega stoletja leta 2006 na sta bili na ozemlju škofije ustanovljeni celjska in murskosoboška škofija, mariborska nadškofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo s sufraganoma v Celju in Murski Soboti. Takratni mariborski škof dr. Franc Kramberger je postal metropolit, leta 2011 ga je nasledil dr. Marjan Turnšek, od leta 2015 pa to nalogo opravlja Alojzij Cvikl.

 


 

 

 

 

SEZNAM LAVANTINSKO-MARIBORSKIH (NAD)ŠKOFOV

1. Ulrik I. (1228−1257)

2. Karol iz Brež (1258−1259)

3. Oton (1260−1265)

4. Almerik Grafendorfer (1265−1267)

5. Herbord (1267−1275)

6. Gerhard pl. Ensthal (1275−1284)

7. Konrad I. pl. Vonstorf in Preitenfurt (1284−1291)

8. Henrik I. pl. Haus (Göss) (1291−1298)

9. Wulfing pl. Stubenberg (1298−1303)

10. Werner (1304−1317)

11. Dietrih Wolfhauer (1317−1332)

12. Henrik II. Krafft (1333−1342)

13. Henrik III. (1342−1356)

14. Peter I. Kröll (1357−1363)

15. Henrik IV. Krapff (1363−1387)

16. Nikolaj iz Unhošta (1391−1397)

17. Konrad II. Torer pl. Törlein (1397−1408)

18. Ulrik II. Wilaus (1408−1411)

19. Wolfhard pl. Ehrenfels, tudi Ernvels (1411−1421)

20. Friderik Theis pl. Thesingen (1421−1423)

21. Lovrenc pl. Lichtenberg (1424−1433) (prvikrat)

22. Herman pl. Gnas ali Neuberg (1434−1438)

23. Lovrenc pl. Lichtenberg (1438−1446) (drugikrat)

24. Teobald Schweinbeck (1446−1463)

25. Rudolf pl. Rudisheim (1463−1468)

26. Janez I. Rott (1468−1482)

27. Jurij I. (1483−1486)

28. Ehrhard Paumgartner (1487−1508)

29. Leonard I. pl. Pewerl (1508−1536)

30. Filip I. Renner (1536−1555)

31. Martin Herkules Rettinger pl. Wispach (1556−1570)

32. Jurij II. Agrikola (1570−1572 oz. 1584 kot upravitelj)

33. Jurij III. Stobaeus pl. Palmburg (1584−1618)

34. Leonard II. Götz (1619−1640)

35. Albert pl. Priamis (1640−1654)

36. Maksimilijan Gandolf baron pl. Kuenburg (1654−1665)

37. Sebastijan grof Pötting (1665−1673)

38. Franc I. Gašpar pl. Stadion (1673−1704)

39. Janez II . Sigismund grof Kuenburg (1704−1708)

40. Filip II. Karol deželni grof Fürstenberg (1708−1718)

41. Leopold I. Anton Eleuterij baron pl. Firmian (1718−1724)

42. Jožef I. Ožbald grof Attems (1724−1744)

43. Vigilij Auguštin Marija baron. Firmian (1744−1753)

44. Janez III. Krst. grof Thurn−

Valsassina in Taxis (1754−1762)

45. Jožef II. Franc Anton knez Auersperg (1763−1772)

46. Peter II. Vigilij grof Thun (1773) −izvoljen

47. Franc II. Ksaver grof. Breuner (1773−1777)

48. Vincenc Jožef grof Schrattenbach (1777−1790) (prvikrat)

49. Gandolf Ernest grof Kuenburg (1790−1793)

50. Vincenc Jožef knez Schrattenbach (1795−1800) (drugikrat)

51. Leopold II. Maksimilijan grof Firmian (1800−1822)

52. Ignacij Franc Zimmermann (1824−1843)

53. Franc Ksaver Kuttnar (1843−1846)

54. Anton Martin Slomšek (1846−1862)

55. Jakob Maksimilijan Stepischnegg (1862−1889)

56. Mihael Napotnik (1889−1922)

57. Andrej Karlin (1923−1933)

58. Ivan Jožef Tomažič (1933−1949)

59. Maksimilijan Držečnik (1949−1978)

60. Franc Kramberger (1980−2011)

61. Marjan Turnšek (2011–2013)

62. Alojzij Cvikl (2015-

Nadškof Cvikl