ZGODOVINA ARHIVA

 

Nadškofijski arhiv Maribor organizacijsko deluje znotraj lavantinske oziroma mariborske (nad)škofije, ustanovljene leta 1228 s sedežem v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Lavantinski škofje so vseskozi cenili in spoštovali pisano gradivo in knjige. V štirinajstem stoletju je takratni škof Henrik IV. Krapff (1363−1387) dal sestaviti prepis vseh listin, nekakšno kopialno knjigo. Delo z naslovom Codex Henrici je pomemben vir za zgodovino. K skrbi in čuvanju gradiva so škofe pozivala tudi določila kanonskega prava. Na omembe najrazličnejšega gradiva ter arhiva naletimo v zapuščinskih inventarjih, nastalih ob menjavi na škofijskem sedežu. Obenem z arhivom je počasi rasla tudi knjižnica s pomembnima zbirkama rokopisov in inkunabul. Ob preselitvi škofijskega sedeža je škof Anton Martin Slomšek leta 1859 v Maribor prenesel tudi arhiv in knjižnico. Ob selitvi škofijskega sedeža je bilo − podobno kot že pri jožefinski regulaciji škofijskih meja − posameznim škofijam izročeno gradivo, ki se je nanašalo na ozemlje, ki je prehajalo pod drugo škofijo.

Po drugi svetovni vojni je bilo gradivo leta 1965 deponirano v Pokrajinski arhiv Maribor. Od leta 1994 deluje škofijski arhiv kot samostojna organizacijska enota znotraj (nad)škofijskega ordinariata. Leta 2006 se je uradno preimenoval v Nadškofijski arhiv Maribor.

Arhiv danes hrani gradivo cerkvene provenience za celotno mariborsko metropolijo , vključno s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota. Najstarejši dokumenti segajo v 14. stoletje, večina gradiva pa je iz časa od leta 1597 do danes. Arhiv se deli na matični in zgodovinski oddelek.

Arhiv nekdaj01