TERITORIALNI RAZVOJ

 

TERITORIALNA ZAOKROŽITEV LAVANTINSKE

OZ. MARIBORSKE NADŠKOFIJE - 1228 - 2006


________________________________________________________________________

I. V 8. stoletju je živahno misijonarjenje predvsem irskih menihov v naše kraje prineslo in utrdilo krščanstvo. Današnje slovensko ozemlje je veljalo za misijonsko področje dveh metropolitanskih sedežev v Ogleju in Salzburgu. Leta 811 je cesar Karel Veliki kot mejo med obema metropolijama določil reko Dravo. Ta meja je ostala v veljavi skoraj 1000 let. K utrditvi krščanstva je pripomogla ustanovitev pražupnij, ki so bile prvi centri duhovne oskrbe vernikov.

Slika 1

Slika 1: Zemljevid razdelitve misijonskega območja po letu 811 – za primerjavo je narisan obris kasneje ustanovljene lavantinske škofije ter obris današnje nadškofije.

 ________________________________________________________________________

II. Teritorialni obseg lavantinske škofije je bil določen šele leta 1244. Prvotno ozemlje škofije je obsegalo hribovito področje na Koroškem in na Štajerskem med Št. Andražem in Lipnico proti jugu do Drave med Dravogradom in Breznom ob Dravi.
Slika 2

Slika 2: Zemljevid prvotnega območja škofije z označenimi župnijskimi cerkvami in kapelami.

 ________________________________________________________________________

 

III. Globok rez v cerkveno-upravni strukturi so prinesle reforme Jožefa II. (1765-1780 sovladar, 1780-1790 avstrijski vladar). Reforme niso imele namena spodkopavati vere pač pa so želeli, da postane Cerkev podrejena državi. Pisani svet raznih škofijskih, župnijskih in redovnih organizacij, ki se je izoblikoval skozi stoletja se je z reformami spremenil v urejeno mrežo župnijskih in škofijskih struktur, ki obstoji še danes.
Slika 3 

Slika 3: Zemljevid cerkvene ureditve po reformah Jožefa II.

________________________________________________________________________

 

IV. Ko je leta 1846 Anton Martin Slomšek postal lavantinski škof, je bila preureditev škofijskih meja ena najbolj pomembnih odločitev. Preselitev se je izvedla v letih 1854-1859 in je zajemala ukinitev lavantinskega sedeža pri Št. Andražu in prenos v Maribor, prepustitev ozemlja na Koroškem krškemu škofu, sekavska škofija pa je svoj slovenski del prepustila lavantinski škofiji. Preselitev sedeža je bila udejanjena leta 1859.

Slika 4

Slika 4: Zemljevid razmejitve škofij po letu 1859.

________________________________________________________________________

 

V. Pomembnejša upravna sprememba se je zgodila l. 1923, ko lavantinski škof postane apostolski upravitelj 3 župnij sekovske škofije,13 župnij krške škofije in 18 župnij somboteljske škofije, ki so po šenžermenskem dogovoru pripadle Jugoslaviji. L. 1924 sv. sedež izloči lavantinsko škofijo iz salzburške metropolije in jo neposredno podredi sebi. L. 1964 se lavnatinska škofija preimenuje v mariborsko-lavantinsko škofijo, v njeno ozemlje pa se vključijo župnije, ki so od leta 1923 bile pod upravo mariborskega škofa. Zadnja sprememba sodi v leto 1994, ko pride pod upravo mariborskega škofa obmejna župnija Razkrižje

Slika 5

 

 

Slika 5: Teritorialni razvoj lavantinsko-mariborske škofije v 20. stoletju.

________________________________________________________________________

 

VI. Mariborska škofija je bila leta 2006 je povzdignjena v nadškofijo ter metropolijo, na njenem ozemlju pa sta nastali škofiji Celje in Murska Sobota.

Slika 6

Slika 6: Zemljevid mariborske metropolije.

________________________________________________________________________